Refraktometer, ki preučuje agregacijo svetlobe, ki vstopa v zrklo. Meri stopnjo razlike v vergenci med preskušanim očesom in emetropnim očesom na podlagi stanja emetropa.
Optometrija je glavna metoda za ugotavljanje refrakcijskih napak in zavzema veliko dela v kliničnem delu. Tradicionalna metoda retinoskopije v preteklosti je dolgotrajna in delovno intenzivna ter jo je izjemno težko obvladati. Po sedemdesetih letih 20. stoletja se je pojavil nov tip avtomatskega refraktometra, ki uporablja infrardeča, elektronska, računalniška in druga tehnična sredstva za preverjanje agregacije svetlobe, ki vstopa v zrklo.
Refraktometrična optometrija se lahko uporablja kot diagnostična optometrija za namestitev mehkih kontaktnih leč, ki ne zahteva širjenja zenice in omogoča hitro merjenje stopnje refrakcije. Rezultati optometrije refraktorja se samodejno natisnejo brez pretvorbe. Na splošno je mogoče pacienta izmeriti v nekaj sekundah do nekaj minutah in hitro izmeriti stopnjo refrakcijske napake, kar zagotavlja natančnejšo refrakcijo in medzenično razdaljo za korekcijo leče.
Na natančnost refraktometra vpliva veliko dejavnikov, na primer pacientova glava in oči niso dobro usklajene, se premikajo, oči niso dovolj fokusirane na tarčo v refraktorju, tako da prilagoditev sprostitve ni dovolj, kar bo neizogibno vplivalo na točnost rezultatov refrakcijskega testa in celo. Stopnja ponovnega pregleda se zelo razlikuje. Pri otrocih in bolnikih z refrakcijskimi intersticijskimi motnjami je napaka računalniškega testa z refraktometrom razmeroma velika in tudi refrakcije ni mogoče zaznati. Zato je neprimerno uporabljati računalniško izmerjeno dioptrijo kot edino osnovo za očala. Računalniška optometrija ne more nadomestiti tehnologije retinoskopije in korekcije leče, temveč le kot uporabna referenca za ročno optometrijo.
Refraktometer lahko hitro izmeri splošno stanje refrakcijske napake, kar lahko zagotovi koristno referenco za razumevanje stopnje refrakcije potrošnikov in velikega števila ambulantnih optometrij.